Srčni gorski reševalci podirajo državne meje

08/07/2014

Na regionalnem srečanju gorskih reševalcev v Paklenici tudi 12 slovenskih inštruktorjev. Kljub vročini jih morje ni premamilo, raje so lezli po smereh Tržiška Levo ali Celjski Klin.
Boštjan Fon

Paklenica • Vročina je nažigala na območju Veliko Rujno nad Paklenico v Dalmaciji tako silno, da so se še kače poskrile v hladne luknje. Namesto tihote so se spod vrhov slišali zvoki gorniškega orodja in opreme ter pogovori v nekaj nam precej domačih jezikih v stilu: »Ja, ja ... Če nimaš kornjače, pa vzameš želvo, je prav tako dobra ...« No, pa nismo srečali lovcev na živali, temveč smo ob vznožju vratolomno navpik postavljenih sten naleteli na parkirana vozila Dacia Duster z različnimi oznakami držav nekdanje skupne države. Tista želva, omenjena prej, ki je posebne vrste zaščita in hkrati vodilo za plezalno vrv, je ležala na koncu, kjer se preveša vrh v strmo ostenje, okoli pa so bili posejani gorski reševalci iz domače Hrvaške, sosednjih Bosne in Srbije, nekaj Črnogorcev je bilo tam ter naši mojstri reševanja zapletov in zagat v gorah.

Ducat slovenskih gorskih reševalcev, prav vsi so inštruktorji, se je odpravilo na regionalno srečanje v Paklenico, plezalnim odvisnikom zelo znanem predelu pred Zadrom, ki je bil nekoč tako kot naša kočevska Gotenica za javnost popolnoma zaprto območje. V stenah, kjer se dandanes pleza po smereh za začetnike do takih linij, ki jih zmorejo le najbolj podkovani v posnemanju gibanja pajka, so nekoč vrtali luknje in sezidali pravo malo podzemno mestece, ki ga bodo v nekoč bližnji prihodnosti odprli za obiskovalce. Gorski reševalci se niso odpravljali v podzemne rove, svoje delo so opravljali kljub vročinskemu pritisku na prostem.

Slovenski predstavniki so kolegom pokazali reševanje z nosili TSL in vitlom kong ortles. »Celotna oprema je težka nekaj čez trideset kilogramov in je prilagojena stenskemu reševanju. Kljub robustnosti je oprema še vedno lahka in hkrati zanesljiva, z vitlom vred pa še učinkovita, saj je dvigovanje ali spuščanje precej lahko v nasprotju z nekoč temu delu ustrezno opremo,« je dejal gorski reševalec inštruktor Matjaž Šerkezi: »Kolegi iz drugih držav te opreme nimajo, le Srbi jo imajo, a je ne uporabljajo, Hrvati pa menijo, da te vrste opreme ne potrebujejo, a dvomimo, da bo to držalo.« Naši reševalci so bili skupaj s postavitvijo in izvedbo akcije ter pospravljanjem gotovi v eni uri, kar je navzočim dokazalo, da o sposobnostih naših fantov ni dvomiti.
Hrvati so sodelujočim pokazali svoj način reševanja v steni, a naši gorski reševalci menijo, da so v tem sistemu napake: »Gre za tehniko, ki smo jo pri nas že pred desetimi leti dali iz programa, hkrati pa smo opozorili, da se pojavljajo v izvedbi trenutki, ko sta življenji dveh oseb prepuščeni moči le ene osemmilimetrske vrvice. Kolegi iz Hrvaške so naše argumente vzeli dobronamerno.«

Proti večeru so imeli gorski reševalci prosto, a kaj bi drugega od njih pričakoval, kot to, da pozabijo na večerjo, saj so se vsi zapodili v različne smeri plezališča Paklenica. Za še posebno trdna lokalpatriota sta se ob tem izkazala Slavko Rožič in Janez Primožič, oba člana postaje GRS Tržič. Šla sta plezat smer Tržiška Levo in ob tem pomahala gorskim reševalcem iz Celja, ki so plezali na, saj ni res, pa je, Celjski Klin.
Da, Paklenica je polna smeri s slovenskimi poimenovanji, kar je rezultat odkritja pravljične dežele za plezalce, ki so jo sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja našli Slovenci, ki se jim ni dalo vsak dan pražiti pod vročim dalmatinskim soncem. Šli so z obale proti pravovernemu podalpskemu domorodcu ljubim stenam in odprla so se plezalna nebesa.

»Ponosni in veseli smo priložnosti biti gostitelj regionalnega srečanja gorskih reševalnih služb petih držav oziroma sedmih reševalnih zvez, kajti v Bosni imajo sarajevsko, banjaluško in hercegovsko, tri različne službe z enakim poslanstvom,« je dejal Vinko Prizmić, predsednik HGSS (Hrvatska gorska služba spašavanja): »V nekaj dneh se nas je v Paklenici in okolici zbralo več kot štirideset gorskih reševalcev. Zakaj Paklenica? To je naš center alpinizma na obali in hkrati vsem najbližje večje plezališče v celotni regiji. HGSS ima v Paklenici svojo hišo in stalno dežurstvo v nacionalnem parku. Scenarij srečanja je bil dogovorjen, šlo je za izmenjavo izkušenj v stenskem reševanju in prikaz helikopterskega reševanja na naš način.« Tako hrvaški prvi mož gorskih reševalcev Prizmić kot naš predsednik Igor Potočnik sta si bila edina v težnji, da bi se v kratkem izenačile tehnike reševanja vseh zvez, saj smo na srečanju slišali mnenje, da bo nekega dne celotna regija en skupni prostor in se bo ob nesrečah reševalo brez pogleda, kje teče državna meja.

Povezava na novico